»Joj gospodična, če bi bili vsi taki kot vi, bi bil na svetu mir!« Bila sem počaščena. Nasmejala sem se, po dolgih mesecih res od srca, in rekla: »Ja, kaj pa je na meni takega, da imam moč, da vzpostavim mir?«
»Če bi bile vse ženske tako grde kot vi,« je zaneseno odgovoril stari in zavohala sem smrad po pijači kljub stekleni pregradi, ki naju je ločevala, »se noben moški ne bi kregal in boril za žensko in na svetu bi vladal mir.«
Knjigo sem pred parimi meseci našla v poljanski izpostavi Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani. Očitno so se je na vsak način hoteli znebiti, saj je nad polico, na kateri je ležala, pisalo PRODAJA, na notranji strani platnice pa je bila nalepka z dvema zelo zgovornima znakoma: 1€ .
Dnevnik Hiacinte Novak je prvi del istoimenske trilogije izpod peresa Aksinije Kermauner, prvoosebna pripoved novopečene ločenke, ki se spopada z življenjem matere dveh najstniških hčera, hodi v službo, ki je v resnici ne mara in zaradi neodločnosti skoraj izgubi moškega, ki ga ljubi.
Knjiga nikakor ni literarni presežek, vendar me, sploh glede na ceno, ni razočarala. Stil pisanja je prikupno štorast, najbrž namenoma, glede na to, da je Hiacinta poštna uslužbenka in ne pisateljica, zgodba pa je predvidljiva, a protagonistka s svojimi prigodami in humorjem poskrbi, da je lahkoten večer ob branju dobro izkoriščen. Pisateljica že na začetku (bolj ali manj odkrito) prizna, da je njen navdih Dnevnik Bridget Jones, kar se skozi knjigo večkrat dokaže.
Toplo priporočam vsem, ki se neradi zapletate v dolge, zvijajoče se družbenokritične romane, tistim, ki vam je televizija presedla in nimate kaj početi in tistim, ki, ne glede na raznorazne zaplete, v knjigi še vedno najraje vidite srečen konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar