"Prepuščam kar vam, otroci, da razmišljate, kako je moralo biti ubogemu Ostržku pri srcu, ko je slišal, da bo postal boben.
Ko je plačal dvajset soldov, je odpeljal kupec oslička na skalo ob morskem bregu. Na vrat mu je obesil kamen. Z vrvjo, ki jo je držal v rokah, ga je zavezal za nogo, nato pa z nepričakovanim sunkom pahnil v vodo.
Ostržek se je z utežjo okrog vratu naglo pogreznil. Kupec pa je medtem z vrvjo v roki sedel na skalo in čakal na osličkovo smrt, da bi ga potem odrl in mu vzel kožo."
Najbolj kruta knjiga za otroke, vsaj po mojem mnenju.
(Se pardoniram za nekvalitetno sliko.)
Ostržek je, kot vemo, neotesan, neubogljiv in nasploh grozen mali lesenjač, ki se upira pouku, delu ter temu, da bi enkrat za spremembo poslušal starše. Vedno je nevljuden do tistih, ki mu poskušajo pomagati in zlahka pade v past prevarantov. Ko se zlaže, mu zraste nos.
Knjigo naredi otrokom privlačno prav dejstvo, da je Ostržek lesena stvar, ki pa vendar lahko govori in se premika sam od sebe, živali hodijo po zadnjih tacah in se pogovarjajo med sabo, nekaj časa pa je prisotna celo obljuba dežele igrač, kjer nihče nič ne dela in se vedno samo igrajo. Kot majhni punčki se mi je Ostržek smilil, saj so mu vsi vedno težili, težave pa so ga našle na vsakem koraku, zdaj pa bi ga za nogo pribila na steno.
Carlo Collodi, čigar pravo ime je Carlo Lorenzini, je s takšnimi in podobnimi zgodbicami zabaval svoje prijatelje. V spremni besedi knjige piše, da avtorjeva namera ni bila toliko strašiti otroke, temveč je zgodba o Ostržku, ki je tako ali tako polna čarobnih elementov, način, s katerim je popestril svoje dolgočasno življenje. Po avtorju spremne besede, Dariu de Tuoniju, pa Ostržek odraža tudi družbeno situacijo v času svojega nastanka.
Če citiram: "Ostržek je otrok ljudstva, otrok tistega Pepeta, ki prime za vsako delo, pa vendar zasluži ravno toliko, da nima nikoli beliča v žepu ... [...] Da, Ostržek je sin stradajočega ljudstva, žalostna pravica, ki je v tistih časih ni bilo deležno samo italijansko ljudstvo, marveč skorajda vsi evropski narodi. [...] To so sanje o svetu, kakor si ga je želel Lorenzini. Ta je v nekem trenutku svojega razočaranega življenja spoznal, da te sanje še niso ostvarljive, da se mora človeštvo poprej izkazati v trdih preskušnjah; ...
In knjiga na nek način res vzpodbuja ponižnost. Ko Ostržkov oče sredi zime proda svoj edini plašč, da mu kupi berilo, Ostržek pa nato proda berilo, da bi si kupil vstopnico za lutke ... Made me cry a little.
V glavnem, knjigo priporočam v branje prav vsem, od razvajenih otrok do razvajenih odraslih. Fascinantno je, kako bo vsaka starostna skupina sicer brala isto vsebino, pa vendar bo sporočilo zanje vsakič popolnoma drugačno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar