Coraline

Danes celo malo pred deseto zvečer. Vse prej kot učenje ekonomije. Brrr.

Pazi to. Si majhno dekletce, ki se ob selitvi v nov dom, čudnih novih sosedih in vedno prezaposlenih starših počuti sila zapostavljeno in zdolgočaseno. Nekega dne pa v neuporabljeni sobi novega stanovanja najdeš vrata, za katerimi je zid, ki pa ponoči magično izgine. Splaziš se skozi hodnik, na katerega se vrata zdaj odpirajo, in prideš ... Domov. Tam te čaka druga mama, ki je skuhala tvojo najljubšo jed, drugi oče pa namesto večnega tipkanja po računalniku na klavir zaigra pesmico samo zate. Popolno, ne? Najraje bi tam ostala kar za vedno. Vsaj dokler ... ti druga mama ne poskuša na oči prišiti gumbov.

Vir

Animirani film Coraline je nastal po istoimenski knjigi Neila Gaimana. Knjigica je precej kratka, vendar je ustvarjalcem filma zgodbo vseeno uspelo razpisati v natanko 100 minut dolg film, ki pa mu nikakor ne manjka akcije in zanimivih zapletov. Animacije so čudovite - še posebej pri srcu mi je vrt drugega očeta.

Vir

Svet, kjer gospodični Spink in Forcible nista ostareli zbirateljici nagačenih psov in kjer "muške" gospoda Bobinskyja zares nastopajo v mišjem cirkusu, se Coraline sprva zdi zanimiv. Ko ji druga mama ugrabi prava starša, nato pa hoče še njeno dušo, Coraline sprevidi, da je čas za igro. Ob pomoči duhov otrok, ki so padli v past druge mame, in govorečega mačka se punca odpravi na potovanje po svetu, ki ni tako velik, kot se sprva zdi.

Film vključuje nekaj elementov in celo lik, ki ga v knjigi ni. Ob ogledu sem uživala, tako zaradi vsebine kot samega izgleda filma, razlike med knjigo in filmom pa me začuda niso motile, čeprav ponavadi  v takšnih primerih postanem živčna.