Čisto not padla. Že ene četrtič.
.jpg)
Grem zadnjič okrog polnoči v posteljo. Sem zaspana, ampak okej, bom še malo brala. Vzamem Dvorano skrivnosti in kilo mandarin, se uležem na posteljo in gremo. Kar naenkrat mandarin zmanjka, knjige pa tudi. Ura pa 4.20.
Knjiga je rahlo otročja, njeni glavni liki so otroci, Kendov (Kendin? fuck you, stilistika končnic) prevod je za otroke. Pa se vseeno nekako ne moreš odtrgati od branja, vsaj jaz ne.
Na začetku knjige Harryja obišče hišni vilinec Trapets, ki mu na vsak način hoče preprečiti, da bi se vrnil v šolo. Tam neko določeno dekletce ob pomoči neke določene knjige počne strašne reči. Ko zaradi zlobnega baziliska, ki se neopažen šeta po šoli, med drugim skamni tudi Harryjeva najboljša prijateljica Hermiona, postane jasno, da je imel Trapets mogoče prav. Ampak to Harryja sploh ne ustavi. Aja, pa leteči avto njega in Rona reši pred pajki. Wooo!
Tokrat sem bila, za razliko od prvega dela, bolj pozorna na sam stil pisanja in prevode, ki jih Gradišnik v šestem delu knjige tako grdo spljuva. Moje osebno mnenje je, da so prevodi v redu, vendar nekateri resnično nepotrebni. Kljub vsem kritikam pa je Jakob J. Kenda svoje delo opravil več kot dobro, vsaj glede na to, da je veliko besed v knjigi izmišljenih in jim je bilo najbrž težko poiskati slovenske ustreznice. V marsikateri knjigi sem že zasledila prevode, ki so bili kratkomalo štorasti, zato sem v knjigah, ki jih berem zdaj, na to še ekstra pozorna. V Harryju tega ni. Bravo, Kenda.
Tako kot prvi del, tudi drugi vsebuje veliko likov, ki jih obožujemo (Trapets), takih, ki so sicer nadležni, ampak vseeno zabavni (Sharmer, Javkajoča Jane) in tistih, ki jih lahko sovražimo v dno duše (Dursleyevi). V Dvorani skrivnosti se zgodba odlično zaplete, saj Rowlingova skozi knjigo z izjemno natančnostjo in občutkom za čas predstavi preteklost, v bralca pa spretno zaseje dvom o "neomadeževanosti" nekaterih likov. Baje je pet let njenega pisanja preteklo zgolj v kontempliranju, česa bodo sposobni in česa ne. Five years well spent, kajti vsak, pa naj bo protagonist ali antagonist, je karakterno dodelan do obisti, prav tako pa je ob natančnih opisih možna tudi vizualizacija ljudi, živali in okolja.
Joanne, bravo tudi tebi.
Tako kot prvi del, tudi drugi vsebuje veliko likov, ki jih obožujemo (Trapets), takih, ki so sicer nadležni, ampak vseeno zabavni (Sharmer, Javkajoča Jane) in tistih, ki jih lahko sovražimo v dno duše (Dursleyevi). V Dvorani skrivnosti se zgodba odlično zaplete, saj Rowlingova skozi knjigo z izjemno natančnostjo in občutkom za čas predstavi preteklost, v bralca pa spretno zaseje dvom o "neomadeževanosti" nekaterih likov. Baje je pet let njenega pisanja preteklo zgolj v kontempliranju, česa bodo sposobni in česa ne. Five years well spent, kajti vsak, pa naj bo protagonist ali antagonist, je karakterno dodelan do obisti, prav tako pa je ob natančnih opisih možna tudi vizualizacija ljudi, živali in okolja.
Joanne, bravo tudi tebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar