Sonček je ...

... in jaz sem skuštrana. No, kot vedno :)

Prejšnji teden sem spustila ven pisanje o animiranih filmih. In ga bo danes tudi. Ker jih zadnje čase sploh ne gledam. Ker mi enostavno ... Ni. Se bom pa jutri potrudila in pogledala enega, samo za vas :)

Neko čudno obdobje imam zadnje čase. Kot, da se je z menjavo letnega časa čisto zmanjšala moja ustvarjalna vnema. Včeraj sem bila na predavanju o turškem dizajnu in blagovnih znamkah. No, ko sem že mislila, da nekaj vem, sem ugotovila, da ne vem čisto ničesar in da moje ideje sploh niso originalne, ampak so kopije. Vedno samo kopije. Blah.

No, kakorkoli, oglasila sem se, da pokažem verižici, ki sem ju naredila za sošolko. Reciklaža je moja stvar, ker me vedno preseneti, na koliko različnih načinov je mogoče uporabiti stvar, ki je nihče več ne mara.

Zgodba 1: Stari uhani, težki ko svinja in posledično - nenosljivi. Vsaj ne kot uhani. Ko pa enega nadeneš na verižico, postane prav fajn obesek.

Zgodba 2: Na tejle povezavici lahko vidite uhančke, ki mi jih je podarila moja sošolka Lucija. Tegale v obliki zobnika sem si takoj predstavljala na verižici zanjo, ampak, ker ima Lucija rada črno barvo, je pač moral postati črn. Zase bom nekoč naredila podobno verižico, le da bo obesek ostal zlat.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem našla obročka primerne velikosti za okrog obeska, a na koncu mi je uspelo nanju pripeti še dva obročka in verižico.

Obe verižici se zapirata z lobster claspom.

Kaj naj še napišem? Od nakita, ki sem ga dobila v predelavo, sem sfrizirala še broško in verižico, ki ju bom najverjetneje pokazala jutri. Ah, Jutri. Skrivnostna dežela, kjer se skriva 99 odstotkov človeške produktivnosti in dosežkov. Najboljše prevozno sredstvo v Jutri pa je postelja. Moj hrček že veselo drnjoha v svoji hiši. Mislim, da grem sledit njegovemu zgledu.

Lahko noč :)