S telim projektičem pravzaprav lovim še zadnje dni Movembra. Lovim pa tudi zadnje minute, preden bom morala vzeti pot pod (premražene) noge in oditi na faks, zato bo tokratna objava malce krajša in zato toliko slajša.
Punce, ste si kdaj zaželele veličastnih brk? Ne? Kako ne? No saj priznam, tudi jaz ne, ampak če se že gremo neko enakopravnost, bi se spodobilo, da v gibanju Movember tudi same podpremo naše brkate moške. A ker tisti res simpatični, zavihani brki dobro stojijo samo pod nosom Hercula Poirota in Filipa Flisarja, se moramo me znajti drugače. Ja kaj pa, brke bomo (tudi letos) nosile kot nakit!
Zgodba za telim prstančkom je pravzaprav malce tragična. Moral bi imeti še nekaj bratcev, pa so vsi ostali brki žalostno romali v smeti. Naj pojasnim.
Najprej sem imela namen narediti set snemljivih brkov za na skodelice. Plan je bil takle: Na prozorno mapco bi namazala mekol v obliki brkic, nato pa ga posipala z bleščicami in, ko bi se zadevščine posušile, bi se krasno prijele na skodelico in dale uporabniku videz poraščenega obraza. V idealnem svetu bi celo znale skuhati kavo ali čaj!
A mekola je zmanjkalo, zato sem uporabila neko drugo lepilo. Rezultat uporabe tega drugega lepila je bil, da so bili brki po sušenju trdi in se sploh niso nikamor prijeli! Da bi bila tragedija še večja, so se začeli celo vihat, ampak ne takole prikupno, kot bi se morali. Ko sem končno prišla do mekola in ga nekaj namazala na zadnjo plast brkic, so ti postali trdi kot kamen in čisto zviti. Grozno!
Pa to še niti ni bil zadnji udarec. Ko sem jih končno nekako poravnala, sem jih hotela nalepiti na neko tršo plastiko in jih uporabiti za broškice, prstane in obeske. Tudi tokrat je vesolje reklo "ni šans" in, ko sem sekundno lepilo nanesla na črno pobarvano plastiko, se je ta razbarvala, prijeti pa se ni hotelo popolnoma nič. Razen barva in lepilo na moje prste in mizo.
Po poirotovsko sem uporabila svoje male sive celice in se domislila, da bi si lahko pomagala s kartonom. Na kupu papirja sem opazila debelejši črn karton, ki je bil nekoč platnica nekega pisalnega bloka. Vzela sem škarje v roke in ti brki so bili popoln uspeh. Kartonaste brke sem premazala z mekolom in posula z bleščicami. Še baza za prstan et voila!
(Božičkove kapice iz Kik so čisto preveč luštkane!)
("Samo spat sem hotel! Ampak neeee, ti si prišla in mogla na vsak način na meni sprobat svoje trapaste brke!")
Pes je zdaj jezen name in se sploh noče pogovarjat z mano, pa čeprav mu v opravičilo ponujam pečene puranje prsi, pripravljene posebej zanj. Ampak meni je prstan noro všeč, ko se bo še Lino nehal kujat, bom pa sploh najsrečnejši človek na svetu. Če danes na poti na faks ne zmrznem, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar