sobota, 16. november 2013

The Crochetin' Affair

A ni fajn filing, ko se zjutraj zbudiš in ugotoviš, da ti ni treba nikamor? Kako je pripeljalo do tega čudovitega naključja? Naj vam povem celo zgodbo.

Zgodilo se je začetek tega tedna. Ko sem bila ravno med nanašanjem šminke in že pripravljena, da grem od doma (in s šminko sem se zelo potrudila, saj veste, piling ustnic, ena plast, popivnat, druga plast, tako dalje), sem dobila sms, da predavanja odpadejo in da naj nikar ne hodim v Ljubljano. Yes!

Že nekaj časa na veliko stokam, kako sem cel dan neproduktivna, delat se pa kar nekako ne morem spravit. Zato sem se tisti ponedeljek, ko sem bila že ravno delavno naravnana in je bil nekdo zgoraj prijazen z mano, odločila, da ne bo tako. Psa sem peljala lulat, prišla domov, se preoblekla in ... šla nazaj spat. Ampak samo za urico in pol, ker ponoči nisem veliko spala. Je že tako, da ima naš pes najglasnejšo prebavo na svetu in ob oglašanju njegovega želodca, ko leži poleg tebe, ni šans, da te zmanjka. No, tudi po odspani kitici nisem naredila prav ničesar, ker sem se zasedela pred računalnikom. Ta prekleta škatla mi bo požrla dušo, prisežem! Zvečer pa, klasika, paničarim, kako sem zapravila cel dan.

Najprej sem pojamrala, zdaj pa mi dovolite, da se še malo pohvalim. Ne bi verjela, če bi mi kdo to rekel dva tedna nazaj, pa je le res. Končno znam kvačkat. Aplavz! To pomeni, da so moje roke zdaj kar naprej v pogonu in da me dlan že fejst boli. Ampak vrstice se počasi nabirajo in kvačka se premika že skoraj avtomatsko. Pred parimi dnevi sem končala in zdaj vam s ponosom predstavljam:

Trak za lase



in, in, in ...

Oblekico za termovko.


Zdaj bom lahko na železniški postaji sedela na klopci in bom cela stajliš, ko bom z modrim trakom na glavi srkala jutranjo kavico iz modrega lončka. Nadenem si še moder nakit, o katerem bom pisala malce kasneje, pa bom čisto taprava.



---

The third post today, woohoo! First of all, let me tell you a story about what happened to me the past Monday:

I got up at 8 a.m. Just when I finished putting lipstick on and was about to walk out the door, I recieved a text not to go to school today because class was canceled. Needless to say, I was very happy.

So, because I whine a lot about not being productive, I decided to change that. I took my dog out to pee and then I went back to sleep for an hour and a half, because I didn't get much rest at night. When I woke up, I ended up being the lazy sit-at-the-computer-and-do-nothing me that I usually am. I have a love-hate relationship with my computer because I need it but at the same time I fear that it wants to eat my soul.

But something good did come out of the past week. I finally learned how to crochet. Applause, applause! And because I am very proud of my new skill, I made myself a winter headband and a coffe mug cozy. So I can drink my morning coffee in style.

Brošketa

Dober večer :) Ponavadi ne objavljam večkrat na dan, a bom tokrat malce prekršila svoja pravila. Osnutki se mi že pridno nabirajo, malce čez 20 jih je, in čimprej jih hočem spraviti na blog, da se bom lahko posvetila novim projektom.

Pred nekaj meseci, ko sem se še pridno hodila rekreirat, sem na tleh našla eno preprosto vejico. Iz neznanega razloga mi je bila ful všeč, a sem jo po nesreči pozabila vzet. Čez nekaj dni me je še vedno čakala in še isti dan našla prostor na moji pisalni mizi. Po parih minutah barvanja in risanja je končno postala to, kar sem ji namenila - brošketa.


Dve plasti bele tempere, ena nikakva vejica, črn alkoholc. In spraševanje, zakaj se lahko spravim delat šele po sedmi zvečer.


Lepo, ne? In predvsem naravno. Ker potrebujemo malo več narave v svojih življenjih.

---

I usually wouldn't publish two posts in one day but I have over 20 drafts and I want to put them on this blog as soon as possible! So, yeah, I'm kind of breaking my own rules here.

A few months ago I found this totally ordinary looking little stick. I liked it so much but I forgot to bring it home. However, a few days later it ended up on my desk. After a few minutes of painting and drawing it finally became what I wanted it to be - A brooch.

Two layers of white paint, a stick, gold acrylic paint, a brush and a black permanent marker. And plenty of wondering why I can't be productive before 7 p.m.

Pretty, no? And natural, because we all need more nature in our lives :)

Fimetnine

Fimetnine. Fimo umetnine, get it? Nekega pasje hladnega oktobrskega večera mi je bilo dolgčas, zato sem se lotila gnetenja Fimo mase. Nastalo je malo morje materiala za zapestnice, verižice, prstane ...

"Žlahtni" kamenčki, ki so me mikali že lep čas. Ražnjiči, he :) Iz njih sem naredila minimalistične zapestnice, in sicer tako, da sem koralde nanizala na kos žice, nato pa tej žici na obeh straneh naredila zanko in gor pripela ketnico, na konec te pa zaponko in obroček. Simpl.







In gumbkiiiii. Nisem se želela ukvarjati z zapletenimi dizajni, ker so mi te preproste črtice in luknjice ful všeč. Eno- in večbarvni.





Za kaj bom te male lepotke porabila, še ne vem čisto. Možnosti je itak neskončno, čeprav jih na oblačila ravno ne morem šivati, ker so prekrhki. Ideje? Lepoprosim :)

---

Fimo art. I always get jealous when looking at photos of those really talented fimo crafters. I think I could never ever get that good. But the thing is, I actually prefer those simple and almost crude designs. The round beads were inspired by ancient art, because I was watching history documentaries while working. The faceted wannabe gems are my absolute favourite. I've wanted to make some for sooo long. And oh, the buttons! Again, the design is almost crude and I adore them.

I made some minimalistic bracelets from the faceted gems. They are really simple, just beads strung on a piece of wire with loops on both ends, to which I attached a chain, ring and clasp. That is all :)

Does anyone have any ideas what to do with the buttons? They are too fragile for them to be sewn onto clothes but I think I could use them for decoration or jewelry.

petek, 11. oktober 2013

Moram se malo ujezit.

Za danes sem imela v planu napisat eno objavo. Zadnje čase precej ustvarjam in moram to seveda delit z vami. Nisem in nisem se mogla odločit, kaj bi vam pokazala, saj imam med osnutki 17 objav. Ja, 17!

Pred kake pol urice pa sem med brskanjem in bluzenjem naletela na tole. Anita je opisala vse svoje travme in težave, ki jih doživlja kot mlada ustvarjalka in njene besede sem začutila tako močno, da sem bila solzna še jaz.

Res je grozno, da se masovno proizvedene reči prodajajo veliko bolje kot unikati, za katere je pač včasih treba odšteti malo več. Ja, pa kaj. Sploh veste, koliko lažje zadiha mladi umetnik, ko dobi tistih težko prisluženih 50 evrov?

Anita je to prav fajn ubesedila v temle odstavku: 

"Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material."

---

The plan for today was to write a post about my crafts. I have been diy-ing a lot lately and I want to show my projects to the world. I couldn't decide on which project to post because I have 17 drafts waiting to be published.

About a half an hour ago I stumbled across this. Anita spoke openly about her traumas and hardships as a young crafter and her words struck me so hard they left tears in my eyes.

It's absolutely horrible how mass-produced goods sell way better than unique handmade things, which sometimes cost a bit more. Yeah, so what? Do you even know how much weight lifts off a young artist's shoulders when they get a hard earned 50 Euros?

This paragraph in Anita's post really sums it up:

"If you buy a LV bag for $1000, what have you got? A bag that will show that you made it, that you are something more than everyone else now? You bought a ticket to elite with it? Do you really need that? And btw, Louis doesn’t care about you, he’s been dead for more than 100 years and your $1000 doesn’t mean a thing to a company with 26 billions. But your $100 means a world to a young designer that needs money for supplies."

sreda, 9. oktober 2013

Mala presenečenja

Kot novinarko bi me moralo biti pošteno sram, ker objavljam sliko kar precej po tem, ko je bila posneta. V bloganju pa so pravila malo drugačna, zato se ne sekiram preveč.

Tole fotografijo vam že nekaj časa nameravam pokazat kot primer, kako je fino, če se določene stvari lepo poklapajo. Nika je zapestnico dobila na giveawayu, ki sem ga organizirala že nekaj časa nazaj. Ko sva se videli na faksu in ugotovili, da nosiva enaki zapestnici, ki se poleg vsega še ujemata z nohti, sva se najprej fajn nasmejali, nato pa je bilo treba to hecno naključje pofotkat.


Modra roka je moja, rdeča pa Nikina.

Obožujem taka majhna presenečenjca, saj lahko pošteno polepšajo nekoliko kilav dan.

Pa lahko noč :)

---

This photo was taken a while ago but I still want to show it to you.

Nika won the bracelet at a giveaway that I had organized back in the day. When we saw each other at school, and saw that we were both wearing similar bracelets that even matched our nails, we first had a good laugh but of course had to take a photo of this funny coincidence.

The blue hand is mine and the red one is Nika's.

I love these little surprises, because they can seriously brighten up a somewhat crummy day.

Good night :)

ponedeljek, 30. september 2013

What Do I Do For a Livin'? I Live For a Livin'.

Ne bi rada postala del statistike, del večine, ki zvečer s kepo v želodcu odide spat, v neprijetnem pričakovanju jutranjega odhoda v službo. Želim si, da bi se vsako jutro zbudila nenaspana, ker me ob prijetnem vzdušju dela prejšnji večer sploh ne bi vleklo spat, nato pa prijetno utrujena ob skodelici kave nestrpno pričakovala začetek novega delovnega dne.

Mnogo ljudi kariero osnuje na denarju. "Da se ne boš matrala kot jaz," znajo reči starši. Nočem matranja, vendar prav tako nočem imeti polno denarnico, a prazno dušo.

Zato torej upam, da bom, ko me bo kdo vprašal, kaj delam, lahko odgovorila tako. "Živim."




nedelja, 29. september 2013

Hladen deževen pozdravčič!

Ko mi je zjutraj zvonila budilka, je bila prva misel, da se je svetu dokončno skegljalo. Nadležno cingljanje me je ob devetih zbudilo v najbolj turobno jutro letos. Gosta megla, da se vrhov okoliškega hribovja sploh ne vidi, ter vlažen in hladen zrak, ki napoveduje, da se bo vsak čas ulilo. Haloo!

No, potem sem se pa spomnila, da smo že skoraj oktobra in je bilo vse bolj logično.

Vsako vreme je za nekaj dobro in tole je kot naročeno za branje!

Najboljši občutek na svetu je, ko se pod dekico zviješ na kavč in si privoščiš potovanje z junaki iz črnila in papirja.

Vsake toliko pa moraš od branja malo predahnit, si pretegnit noge in izzvat možgančke na malo drugačen način. Za začetek študijskega leta se je za dobro srečo in dobro voljo fino malce nagradit. In kaj je še boljšega in bolj pomirjujočega ko DIY?

Eno takšno zen početje, kjer ne rabiš veliko tuhtat, je izdelava cabochon rožic. In fact, zvijanje, valjanje in svaljkanje fimomase je tako hipnotično, da se samo usedeš za mizo, prižgeš kako fajn oddajo in PUF! je pred tabo kar naenkrat osemdeset rožic, na prstu pa žulj.

Če ste taki kot jaz ponavadi, boste te rožice potem spekli, jih gledali ko kup zlata in jih pospravili v kozarček, ker jih bo za vse škoda. Če ste vsaj približno normalni, vam bo jasno, da mora iz njih nekaj nastat.

V mojih redkih normalnih prebliskih sem tako eno podarila, dve prilimala na darilno škatlico, iz treh pa naredila tale prstan.





Simpl, simpl in še enkrat simpl. Prosojna sluzasta reč med rožicami na close-up fotografiji je lepilo za papir (za zaščito), ki se še ni do konca posušilo. Ko tipkam tole, je pa že popolnoma suho, prozorno, šajni in sploh čudovito.

Lep večer še naprej, naj se dež čimprej izlije, da ne bomo v prihodnjih dneh plavali na faks.

---

What weather! So cold and foggy and wet! Not good for being outside. But on the other hand, perfect for snuggled up reading.

When taking a break from your literary journey, you should challenge your brain with something different, something DIY. And what could be more calming than making cabochon flowers? Before you know it, you can make hundreds, and if you're like me, you'll store them in a jar and won't want to do anything with them.

In my brief moments of sanity, I gave one away, glued two to a gift box for a little girl, and made the ring above from three more.

The sticky - looking substance on the second photograph is not yet dry paper glue, which I dabbed on to protect and seal the flowers. When it dries, it becomes transparent and glossy and gives a nice finish.